Otroci, ki niso bili deležni dovolj varnega odnosa navezanosti oziroma so doživljali ponavljajoče se travme, imajo bolj vzdražljivo in trajno povečano amigdalo.
Povezave med hipokampusom in amigdalo se gradijo v prvih letih življenja, ko prvi še ne deluje. Ta proces je oviran, če starši otroka ne pomirjajo ali če je odnos s starši za otroka nenehen vir stresa (strah, negotovost, nerazumevanje, zanemarjanje, zlorabe …). Posledica take relacijske travme je negotov odnos navezanosti.
V takih okoliščinah se povezava zgradi pomanjkljivo, zaradi česar amigdala otroka še naprej burno preplavlja s strahom in tesnobo. Posledično se otrok (in pozneje odrasli človek) v stresnih ali kako drugače provokativnih situacijah ne zmore pomiriti. Raziskave kažejo, da je lahko hipokampus pri odraslih, ki so odraščali v travmatičnih okoliščinah, tudi za tretjino manjši od normalne velikosti.