Gre se za precej globlji problem, ki pa istočasno zveni precej preprost za rešiti. Seveda, to ne pomeni, da ni težko.
Spustiti se v svoje rane, v svoje bolečine, poiskati svoje obrambne mehanizme, se naučiti opazovati, sprejemati tako vse slabo kot vse dobro, sprejeti vse odcepljene dele sebe, imeti zavedanje okoli svojih občutkov in telesa, zahteva precej energije in časa. Kar pa zopet v naši patriarhalni družbi, ki jo vodi kapitalistični sistem, se to najprej ne vrednoti, niti ne ceni, ne daje poudarka prav tako s tem ne moraš plačati račune. In obstaneš. Dobiš občutek, da se nič ne da storiti. Da ker si imela takšno otroštvo ali pa ker je družba takšna, si obsojena na neko bolezen.