Če želimo vzpostaviti dialog v podjetju o ženski cikličnosti ne gre brez tega, da ne bi omenjali občutek sramu. V kulturi je ‘zapisano’, da je ženska menstruacija nekaj zelo zelo intimnega in da se o tem ne spregovori na glas, kaj šele v podjetju. Po drugi strani si želimo imeti zadovoljne zaposlene, ker če so zadovoljni pomeni, da bodo imeli motivacijo do dela, kar pomeni večja produktivnost kar posledično pomeni večja uspešnost. In pri vsem tem je pomembno, da se ženska najprej pri sebi zaveda pomembnosti njene cikličnosti. Ker pa se velikokrat pri tem soočamo s sramom, tako na ženski kakor tudi na moški strani, je potrebno najprej nasloviti le-to.
SRAM v SSKJ-u je kot prvi zadetek sledeče:
Toliko o tem, da smo že zelo daleč od zasramovanja ženskega spola. Kot drugi zadetek pa je definicija sledeča:
»srám -ú tudi -a m (ȃ)
- neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti lastnega ravnanja, stanja: obšel ga je sram; občutiti sram; postajati rdeč od sramu; pojmovanje sramu v različnih kulturah / biti brez sramu; brez sramu se je slekla; pobegniti zaradi sramu; občutek sramu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: sram ga je izražati svoja čustva; sram jo je pred starši; ekspr. sram ga je, da bi se najraje v zemljo vdrl zelo
// sram ga je bilo za sina
●ekspr. sram te bodi izraža ogorčenje, grajo; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje - zastar. sramota: spraviti koga v sram
«
Ja, sram je neprijeten, neugoden občutek, ki ga dobimo, ko mislimo, da smo storili nekaj neprimernega, nečastnega.
Neprimerno in nečastno pa si definiramo skozi vzgojo, skozi družbo, skozi lastno percepcijo dojemanja sveta. In sram ni žensko spolovilo! Zakaj bi bil to sram? Tudi beseda sramna kost – ki izhaja iz besede »sram«. Morda se niti ne zavedamo, kako močno je vgraviran občutek sramu pri ženskah. Tudi moški ga seveda občutijo. Ampak menim, da se pri ženskah prikazuje še na več-ih področjih kakor pri moškem spolu. Že samo dejstvo, da imamo v slovarju slovenskega knjižnega jezika besedo sram definirano kot žensko spolovilo, je to zadosten dokaz.
S teboj delim 5 stvari, ki sem se jih naučila v povezavi z sramom.
(p.s. to je moja pot, po kateri še vedno hodim, to ni psihoterapevtski nasvet, samo osebna izkušnja).
TIŠINA SPODBUJA SRAM
Prva stvar, ki sem se jo naučila je ta, da TIŠINA SPODBUJA SRAM. Kadar se nam zgodi neprijetna situacija pa je lahko čisto banalna, o kateri ne spregovorimo in ne poskušamo poiskati zakaj ter od kje je bila takšna reakcija, se sram prilepi na nas. Ostane v našem energijskem polju. In več kot imamo sramu, seveda bo več situacij/interkacij, ki bodo povečevale sram. Morda se ti zdi nepomembno, da o neki stvari pri kateri občutiš sram spregovoriš, ampak vedi, da ko enkrat spregovoriš ti bo lažje. Povej nekomu, ki veš, da se lahko zaupaš in da ne bo obsojanja. Lahko to osebo tudi zaprosiš, da ji boš nekaj povedala in da si želiš, da te ne obsoja ampak samo posluša.
SRAM IZHAJA IZ OBČUTKA RANLJIVOSTI
Druga stvar, ki sem se jo naučila je ta, da SRAM IZHAJA IZ OBČUTKA RANLJIVOSTI. O tem tudi veliko govori dr. Brene Brown. Ko doživimo občutek sramu je gotovo zadaj tudi občutek ranljivosti. »Kaj pa če bodo videli, da mi je nerodno?«, »Kaj si bodo pa mislili o meni?« »Kaj si bodo mislili o moji družini/o partnerju/o drugi osebi?«, »Kaj pa če bodo videli, da sem nerodna?« itd. Vse te misli, vsa ta prepričanja nas ”ščitijo” pred tem, da smo ranljivi. Zato smo raje tiho. Zato raje zakopamo stvar. Sej si gotovo slišala že za pregovor »Umazanega perila se ne obeša«. Kaj ta pregovor ‘naredi’, dobimo vtis, da se o nelagodnih in ‘umazanih’ stvari ne govori. Tudi tistim, ki jim lahko zaupamo. Zakaj pa ne? In kaj se bo zgodilo, če ga? Morda bo oseba obsojala, se zgražala, se ti smejala, si mislila svoje. Spet občutek ranljivosti. Kaj pa, ko poveš osebi kateri zaupaš, kaj pa če te sprejme, te posluša, te ne obsoja. V vsakem primeru se izpostaviš biti ranljiva. Zato si tega ne želiš in tega si bila tudi naučena, da ni ok to stran sebe pokazati. Ker če sem ranljiva, me lahko to toliko bolj prizadene, bolečina tega zasmehovanja, nesprejemanja, bo toliko večja, da enostavno ne bom zmogla. Ampak dejstvo je, da biti ranljiv ne pomeni biti šibek.
RANLJIVOST JE MOČ
To je tretja stvar, ki sem se jo naučila. RANLJIVOST JE MOČ. Velikokrat smo bili naučeni, da biti ranljiv pomeni biti šibek. Primer: zjokati se v javnosti = šibkost, pokazati čustva na delovnem mestu = šibkost, zjokati se pred partnerjem/družino = šibkost, imeti čustveni ‘izpad’ = šibkost, da te nekaj prizadene = šibkost. Vse te situacije imamo informirane kot, da so šibke. Kot, da če bomo dejansko pokazali svoja čustva, svoj realni obraz, svojo resnico, smo ranljivi in smo šibki. Ampak ravno nasprotno. Ranljivost je moč. Vsi si želimo biti močni, uspešni, ljubljeni, srečni. To pa ne gre brez tega, da smo žalostni, da nas stvari prizadenejo, da nam ne uspe, da nismo ljubljeni, da smo nesrečni. Ni mogoče zatreti enih emocij, brez, da ne bi vseh.
ŽIVETI POLNO ŽIVLJENJE POMENI SPREJETI VSA ČUSTVA
Četrta stvar, ki sem se jo naučila je ta, če ŽELIM ŽIVETI POLNO ŽIVLJENJE SI ŽELIM SPREJETI TUDI VSA ČUSTVA, KI OBSTAJAJO V MENI. Ne morem biti srečna, močna, ljubljena, če nikoli ne izkusim kako je biti nesrečna, nemočna, neljubljena. Mi vsem tem ”negativnim” (nič ni negativno sicer, ampak za razumevanje bom tako napisala) pripišemo ranljivost in na mnoge od te stvari nalepimo še sram. Ker te je sram priznati, da si nesrečna (že sama sebi), ker če si to priznaš, kaj ti ostane? Odpreš eno rano, ki je lahko vidna sedaj vsem. Zato je bolje nalepiti gor na to sram in o tem ne spregovoriti, saj le-tako nihče ne bo zares dojel kaj se ti dogaja. Želimo si biti srečni, ljubljeni, močni. Žal ne bo šlo, ne da se soočimo z vsemi čustvi, ki jih nosimo v sebi. In ko se ti zgodi situacija, ko te oblije občutek sramu, ko ti noge zmrznejo, vročina pa udari v srce in obraz, se vprašaj od kje je ta občutek? Zakaj me je sram? Že sam pogovor s seboj, iskren, brez filtra, bo razbil to tišino.
Menstrualni ciklus in sram
Tudi primer menstrualni ciklus. O tem je neprimerno govoriti na delovnem mestu, če o tem spregovoriš s sodelavko še nekako gre, da pa o tem spregovoriš z sodelavcem, pa sram. Zardiš. Srce ti nabija, sprašuješ se kaj je s teboj narobe, da to razlagaš. To je pa ja intimna stvar. Je in ni. Seveda ni potrebno razlagati podrobnosti, če tega ne čutiš. Je pa dejstvo, da tega dialoga primanjkuje. Že tako v prostem času ga primanjkuje v delovnem okolju pa sploh. Ker, pazi to, ni profesionalno, ni strokovno. In kaj je biti profesionalen in strokoven? Pomeni, da si podkovan v nekem znanju, v neki stroki, da si izobražen. Ampak sej si seveda človek. Sej nisi robot, sej nisi stric Google, da nimaš emocij in da imaš samo znanje. To, da si strokoven in ne smeš kazati čustev, je staro prepričanje, ki nam več ne služi. Vsi ampak res vsi ‘uspešni ljudje’ (to mislim, tiste, ki živijo svoje sanje in so zadovoljni sami s seboj) so strokovnjaki na svojem področju, ampak se ne branijo pokazati svoja čustva. Mi smo ljudje. In nas oblikujejo povezave med ljudmi. In povezava med dvema človekoma se lahko vzpostavi šele, ko pokažemo RANLJIVOST. Pomisli, z ljudmi, s katerimi se nikoli nisi pogovarjala kaj več od tega kakor »Kakšno je vreme? Kako je v službi?« ni zares povezave, ne začutiš tiste iskre, ki bi se lahko ustvarila med dvema osebama. Z ljudmi, s katerimi pa se pogovarjaš tudi o svoji ranljivosti pa to začutiš. Poleg tega pa občutiš še sprejemanje, neobsojanje, ljubezen, medsebojno razumevanje in spoštovanje. Seveda se ne razumemo, seveda se obsojamo, seveda se čudno gledamo, ker si ne upamo pokazati svojih pravih obrazov.
BOLI VELIKO VEČ, KO TE NEKDO PRIZADANE KADARI NISI TO KAR SI, KAKOR TAKRAT KADAR SI
Peta stvar, ki sem se jo naučila je ta, da BOLI VELIKO VEČ, KO TE NEKDO PRIZADANE KADAR NISI TO KAR SI, KAKOR TAKRAT KADAR SI. Da razložim. Ko si ne dovolimo biti ranljivi, ne pokažemo svojega resničnega obraza, ne delimo svoje resnice. In ko nam nekdo poda neko opazko na to kakšni smo, to toliko bolj boli. Ker ne samo, da drugi osebi ni všeč kako si se prikazala, ampak drugi osebi tudi nisi všeč ti kot oseba, ki je to skreirala. A me razumeš? Zato to toliko bolj boli. Zato si rečeš, ne bom delila sebe. Ne bom pokazala zares kdo sem. Fora pa je, da bolj kot delamo na tem občutku sramu in ranljivosti, bolj se nam povečuje občutek moči, samozavesti, stabilnosti. »Ja to sem jaz, z vsemi temi zgodbami, ki so neprimerne.« »Ja to sem jaz, mi je bilo nerodno, pa kaj.« »Ja to sem jaz, sem rekla neumnost, kaj naj, se zgodi«. »Ja to sem jaz, nisem najbolje odreagirala, ampak razumem zakaj nisem.« »Vse mi gre narobe, ampak se ne obsojam, pride kakšen dan, ki je tak.« Sprejmeš sebe. Ko sprejmeš svojo ranljivost sprejmeš tudi svojo resnico, sprejmeš tudi sebe. Sprejmeš se.
NISI EDINA…
S tem, ko se podamo na proces sprejemanja sebe, sprejemamo postopoma vse stvari, ki jih nosimo. Vsak ima svoj proces, vsak ima svojo izkušnjo. Vedi, da ne glede na to kaj se ti je zgodilo, gotovo nisi sama v tem. Gotovo se je vsaj nekomu še podobno zgodilo. Ko spregovorimo o nelagodnih občutkih, spodbudimo tudi druge, da o tem spregovorijo. Res je velika verjetnost, da nisi edina, ki se tako počuti. Da nisi edina, ki je imela takšno izkušnjo. Odpre se dialog. Ni potrebe, da se sramuješ svojih občutkov, dogodkov, situacij. Lahko si ponosna nase, da si vse to doživela in da kljub vsemu, danes še stojiš in dihaš in delaš na sebi. Delaš na tem, da se sprejmeš.
Če te več zanima o dr. Brene Brown, si poglej videje:
Mene sta veliko naučili Tjaša in Nina. Dve ljubi prijateljice, ki sta mi pokazale svojo ranljivost ter me tako spodbudile, da sem se podala na pot zdravljenja svojih ran in bolečin. Me naučile, da se v tem skriva moč. Hvala! <3
Z ljubeznijo,
Ines