Kako zaupati sebi kljub zunanjim pritiskom?
Velikokrat sem se počutila nemočno, nemočna glede tega v kakšnem delovnem okolju delam, nemočna glede tega, kako živim svoje življenje. Občutek, da moram po nekem kopitu živeti in, da je to vse kar obstaja. Ta občutek me je vedno utesnjeval, dušil. Pripeljal do tega, da sem sama sebe odrezala in si nisem več prisluhnila, ker drugi gotovo bolje vedo kot jaz. Pripeljal me je do tega, da si nisem več zaupala.
Ta zapis sem napisala že nekaj časa nazaj, v času kjer sem bila v eni drugi službi, ki je bila super samo jaz nisem bila zadovoljna. Pa vem, da zadovoljstvo prihaja iz sebe, pa kljub temu, ne moremo zanikati, da okolje k temu ne prispeva.Vseeno delim ta zapis, ker velikokrat srečam mlade ljudi z podobnimi občutki.
Trenutno sem v službi, ki me ne osrečuje, in ko to povem bližnjim ali večini ljudi, je njihov odgovor, ja kaj pa češ, vedno povsod je nekaj kar te ne bo osrečevalo. Tukaj imaš vsaj dobro plačo, so pa toliko večji pritiski. Jaz si mislim, a resno? Toliko smo že zaprti in sprijaznjeni z dejstvom, da so/smo ljudje nesrečni, da je že samoumevno, da si nesrečen na delovnem mestu. Sploh ni možnosti, da bi poiskali nekaj kar te osrečuje, ker to se nikoli ne izpelje.
Velikokrat slišim, ja kaj pa bi ti počela in občasno povem, in njihov nasvet (pa čeprav ne prosim za nasvet) ali njihovo mnenje je, ja to je težko, kaj pa boš s tem? Kako pa boš od tega živela? Pa če si na svojem imaš druge probleme, pa nikoli si ne moreš vzeti prosto itn. Včasih me ujamejo v to in začnem res dvomiti vase, “sam res, kaj pa če je res tako kot vsi pravijo?”
In se pojavi občutek nezaupanja..
Potem se pa spomnim, večina ljudi ne živi svoje življenje v polnosti, se omejuje, ker je to njihovo prepričanje, prepričanje, ki je bilo ali vzgojeno ali privzgojeno. Vsi smo bili odprti in polni navdiha, sčasoma pa si dovolimo, da nas tuje mnenje omejuje, tuje izkušnje omejujejo. Samo ker se nekdo nikoli ni podal na pot in kreiral tisto po kar je prišel na ta svet, in ne le delal za denar ali pa za to da bo zaslužil, še ne pomeni, da je to tudi moja resnica.
To je njihova resnica, skozi njihove oči in njihova zgodba in ne moja.
Iskanje racionalnega razloga zakaj zaupati sebi
Najraje bi se izolirala od vseh ljudi, ki so omejujoči. Pa ni nič narobe s temi ljudi, so čisto vredu, le nismo istega mišljenja in zakaj bi zapravljala svoj čas na tem dragocenem planetu v tem enem in edinem življenju, v trenutnem življenju ki ga živim, zato da poslušam ljudi, ki so nesrečni.
Ja, sreča pride od znotraj, vendar sebe ne poslušam že nekaj časa in to me frustrira. Zakaj ne poslušam sebe? Zakaj sebi ne zmorem zaupati?
Ker vedno znova iščem racionalen razlog zakaj je ok pustiti službo in seveda ga ne najdem, ker vsi racionalni razlogi so, da obdrži službo čeprav si nesrečna. Ne vidim poante v tem. Ne vidim se in ne želim živeti tako. Nič več. Niti dneva. Raje imam um okupiran s svojimi projekti, idejami kot pa tujimi, ki ne prenesejo nobene realne vrednosti, ker je to le material. Material, ki začasno zadovolji človeka ne prinese pa nobene globine, ne prinese nič. Zakaj smo tu, če nismo spiritualna bitja. Ljudje mislijo, da je človek spiritualen in drugačen ker je tak. Vendar realnost je, da smo vsi spiritualna/duhovna bitja, ki živimo v človeškem telesu na tem planetu in v tem času.
Kako pa bo človek v polnosti živel življenje, če si ne zaupa?
Skočiti iz letala v neznano meglo kjer ne vidiš meter pred sabo (govorim hipotetično seveda, ne skočit iz padala kjer ne vidiš meter pred seboj, vsaj ne na lastno režijo ;)). Sej ne veš kaj te čaka na drugi strani, in tudi nikoli ne boš vedel če stojiš na mestu. In trenutno se počutim, da stojim na mestu. Pa vem, da sem tudi v to službo prišla, da se naučim nekaj. Mislila sem, da je idealna/sanjska služba, pa ni. In za to sem hvaležna. Hvaležna sem, da sem tako mlada prišla do t.i. sanjske službe in ugotovila, da to ni moja sanjska služba. Hvaležna sem, da so me vrgli v vodo in sem se morala naučiti plavati v tem svetu in se znajti, hitro naučiti in hitro obrniti pri iskanju rešitev. Hvaležna sem za vso znanje, ki sem ga prejela. In hvaležna sem za lekcijo. Lekcija je, da se postavim zase, da dam nase vrednost.
A se tudi ti kdaj tako počutiš? Imaš kdaj občutek, ko si nečesa želiš, vendar globoko v sebi je en mali glas ki ti na različne načine pove, da si tega ne zaslužiš. Glasek, ki ti govori, da itak nisi sposobna, da ne veš dovolj, da si premlada/prestara, da nimaš resursov itd.?
Poišči vzrok. Pomagaj si z vprašanji…
Zdej vem, da je del da zaupaš sebi tudi to, da si daš vrednost. Drugi ti tega ne bodo dali, le sama sebi si lahko daš. In nekje je treba začeti. Bodisi brskanje po svojih občutkih in izvor le teh, bodisi mantre, meditacije, bodisi dretje v naravi, nekje je treba začeti. In danes začnem z vprašanjem, ki si ga postavim sama sebi in to je.
Zakaj ne verjamem, da sem vredna živeti življenja, ki si ga želim živeti?
Da sem vredna in sposobna kreirati svojo pot in živeti polno. Si zaupam, da vem kaj delam, čeprav ne vem?
Ali slišim svojo intuicijo, in če ja, kdaj, kaj mi pravi? Slišim utrip svojega cikla?
Slišim ko mi maternica kriči, da naj se že zbudim in začnem skrbeti zase? Kako to izgleda?
Moja namera je, da začnem zaupati svoji intuiciji in dati vrednost sebi. Čeprav ne vidim cele poti, pa verjetno ne bo niti približno takšna kot sem si zamislila, ampak bo mnogo boljša. Zaupam sebi in zaupam življenju. To je danes moj namen.
Vaje, ki pomagajo pri zaupanju vase
Vsak dan lahko naredimo en korak proti temu, da si začnemo bolj zaupati. Da se povežemo s svojo intuicijo in ji zares začnemo prisluhniti. Jaz počnem slednje.
Upočasnitev
Kadar hitim in letim iz opravka na opravek in si dajem pritisk na stvari, ki jih še nisem storila, me avtomatsko vrže v nelagodje in v občutek nezaupanja. Kadar imam veliko stvari in ne vem točno katera je prava smer zame se ustavim. Vzamem si 3 do 5 min, da se enostavno ustavim in zadiham. Poskusim se spomniti, da s tem ko hitim iz ene stvari na drugo, sem le raztreščena in moja energija uhaja, saj nimam fokusa. Ustavitev in dih mi pomaga usrediščiti svojo energijo in poiskati sidro v sebi.
Povezava z maternico
Kadar si ne vzamem časa, da skozi dih in vizualizacijo se povežem s svojim ženskim centrom, svojo maternico, takrat nimam nobene samozavesti. V svoje lastne odločitve dvomim in ne najdem nobenega zaupanja vase. Zato si pomagam z vizualizacijo in globokim dihanjem, da se povežem z srcem ter nato se spustim globoko v maternico. Ko sem ”prispela” v maternico se vprašam, kaj je moj naslednji korak? Ali katero koli drugo vprašanja, na katerega želim odgovor.
Morda na začetku ne bo odgovora. Morda bo samo občutek. Morda bo vonj. Morda bo barva. Ali pa nič. Vse je ok. Bodi nežna s seboj. Večkrat, ko si vzamemo čas in prisluhnimo sami sebi, prej pride odgovor, prej pride na plan intuicija, katero smo jo tako dolgo utišale.
Izrazi svoj glas
Kadar imaš občutek, da se bo nekaj zgodilo ali pa da nekaj ni tako kot drugi pravijo, izrazi. Gotovo se ti je kdaj zgodilo, da si šla iz stanovanja in ti je nekaj v tebi reklo, primer vzemi vodo s seboj. Pa si si mislila kaj mi bo voda? Saj skočim samo na hitro v trgovino. Nato pa se znajdeš sredi največje prometne konice, kjer obtičiš v avtu najmanj eno uro. In seveda, si žejna, ampak nimaš vode.
Kadar v tebi nekaj potiho reče, izrazi to na glas ali pa upoštevaj. Morda se ti kdaj zdi, da sploh ni pomembno, pa kljub temu. S tem ko si si pripravljena prisluhniti in izraziti na glas to kar ti intuicija pravi, se tvoje zaupanje vase krepi. Tvoja samozavest in občutek moči se krepi.